Tale članek je spisan po mojih, čisto zadnjih občutkih, ki jih, tako intenzivno, nisem doživljaja še nikoli do sedaj. Vse skupaj se je zgodilo ta teden, zato sem še v tem odličnem elementu, da zgodbo delim z vami.
V torek sem imela meditacijo v Slovenj Gradcu in okoli 14h me je poklicala organizatorka z novico, da je na večerno meditacijo prijavljeno samo eno dekle. Zanimalo jo je, kaj bova storili in če bom meditacijo vseeno izvedla, ali jo odpoveva.
Tisti dan sem imela dve možnosti, lahko odpovem in prihranim 4 ure vožnje, ali pa se vseeno odpeljem v Slovenj Gradec in izvedem meditacijo tako, kot je bilo načrtovano. Seveda sem izbrala drugo možnost. Ker je tako prav in ker spoštujem vsako osebo, ki mi prekriža pot in si želi moje pomoči. Poleg tega pa globoko v meni leži zavedanje, da so bili vsi moji učitelji in vzorniki deležni enakih zgodb v začetkih svojega ustvarjanja.
Ko sem se po opravljeni meditaciji, s to eno gospodično, vozila nazaj proti Kranju, mi je igralo srce. Tako dobro sva delali, kot še nikoli do sedaj in lahko sem ji dala vse kar znam, saj je novo znanje kar srkala, tako si ga je želela. Moje besede so tekle gladko, tekoče in popolnoma drugače, kot je bilo načrtovano, saj so bile vodene od zgoraj. Moji vodniki so mi na usta polagali besede, ki so bile izbrane posebej zanjo in so ji sporočale lekcije ter navodila, ki jih je v danem trenutku potrebovala. Tako sem hvaležna, da sem ji lahko dala, kar sem ji lahko.
Veste, kaj pa je bilo najlepše, še večja nagrada me je čakala naslednji dan, ko sem, o soočanju s stresom, predavala pred 150-imi podjetnicami. Tako nepopisni občutki so me prevzeli, glavna med njimi pa je bila hvaležnost. Čutila sem svoj žar in ga delila z vsemi prisotnimi. Dolgo časa sem čakala na ta trenutek in bil je popoln. No, vse skupaj pa sta dopolnili še novinarki radia in televizije Slovenija, ki sta me prosili za nekaj besed. Prispevek, ki je bil objavljen na radiu najdete tukaj, tistega s televizije pa delim takoj, ko dobim povezavo. Sicer pa bo objavljen 15.10. ob 16h na drugem programu TV Slovenija.
Zvečer, ko sem se vozila proti restavraciji, v kateri sva se dobili s prijateljico, sem razmišljala o preteklem dnevu in opazovala občutke ter misli, ki so se pojavljali v meni.
Predavanje pred tako veliko publiko, se je zame zgodilo prvič. Vse je teklo gladko in energično. Waaaw, še sedajle ko tole pišem, se mi ježijo dlake in mislim, da sem šele v avtu zares in dokončno ozavestila, da se mi je zgodila ena izmed mojih želja in vizij. Kako posebni občutki se zbujajo, ko počneš nekaj, v čemer zares uživaš.
In ko sem takole razmišljala o mojih občutkih in jih poskušala nekam umestiti, sem dojela, da so popolnoma enaki, kot so se mi dogajali v času zaljubljenosti. To so občutki popolne izpolnjenosti, sreče, visoke vibracije. Občutki, ki so prišli iz mene in zanje ni »kriv« moški. Krivo je moje življenje, moje delo, zanje sem kriva jaz. S svojim delom in razvojem sebe ter s širjenjem svojih obzorij, sem se pripeljala, do občutka blaženosti in zaljubljenosti. Pa saj to je naravnost čudovito. Tako čudovita nagrada, ki sem jo prejela samo zato, ker sem vztrajala in samo zato, ker sem želela deliti svetlobo in svoje besede s svetom…
Del tega občutka želim deliti tudi z vami, zato le pogumno zapišite spodaj v komentar, kako se počutite ob branju prispevka. Kaj zbuja v vas? Kako ste reagirali nanj? Dragi moji, vsak odgovor je pravilen in obljubim, da ga komentiram.
Pozdravček! 🙂
