Spet se mi je zgodila prigoda, ki bi večino ljudi malce potrla, morda bi kdo celo jokal od razočaranja, a jaz pokam od smeha. No zagotovo sem pokala preteklo petkovo jutro, ko sem sedla v avtomobil Radia 1, poleg Mihe, Harisa in Marka. Trije super fantje so me zapeljali proti Škofji Loki in preizkusili moje znanje o avtomobilih, no pravzaprav sem jaz preizkušala njihovo, saj sem se za trenutek znašla v vlogi voditeljice nagradnega kviza. (Bom kar delila povezavo, morda se pa najde še kdo, ki se bo tako zabaval, kot sem se jaz.)
Pri izbiri vprašanj, se mi očitno ni preveč posrečilo, saj odgovori iz Mihovih ust niso ravno zleteli, sploh ne tisti pravilni, 🙂 zato sem se lotila še izziva, ki bi mi na koncu lahko prinesel 4 zimske gume. Preden so fantje prižgali štoparico, sem si v glavi pripravila okvirni načrt, kako bom zastavljeno nalogo izvedla in lahko rečem, da mi je šlo precej dobro. Ni pa zadoščalo za odličnost, saj so me od nagrade ločile slabe 4 sekunde.
Morda sem potihem upala, da mi bodo malo pogledali skozi prste, toda pravila so pravila in žal včasih ne moremo čeznje. Ob tem pa so mi misel prestregli športniki, ki včasih kolajno zgrešijo za stotinke sekunde. Kakšni občutki in kako osebnostno močni so ti ljudje, da lahko prenesejo takšne pritiske. Waaaaw, z današnjim dnem sem do njih še povečala mero spoštovanja, pa četudi pri meni ni šlo za nikakršno športno tekmovanje.
Priznam, bila bi vesela nagrade, toda gume so tokrat odpeljale svojo pot, mimo mene. To je bila resnična situacija, na katero pa sem imela možnost reagirati na dva načina; z razočaranjem, ker sem si vnaprej ustvarila tiha pričakovanja, o tem kaj so pričakovanja sem pisala tukaj. Druga možnost pa je bila ohraniti visoko vibracijo in se zabavati naprej. Ja, prav ste predvidevali, ohranila sem visoko vibracijo in obdržala nasmeh na ustih. Pravzaprav je bilo smeha, na poti nazaj proti Kranju še več, saj sem imela priložnost doživeti čisto novo izkušnjo in spoznati ljudi, ki jih sicer morda nikoli nebi. V mojo situacijo sem pogledala globlje in še enkrat sem spoznala, da v kdaj v življenju pač zmagajo sekunde, pa mi je izid všeč ali ne, zato je res vse odvisno od mene in moje reakcije.
Ko sem kasneje še malo analizirala potek mojega testa, pa sem spoznala še nekaj pomembnega. V moji glavi je bilo še vedno za odtenek preveč nadzora in malo premalo zaupanja. Morda sem tiste sekunde izgubila ravno zato. Pa nič hudega, saj sem namesto za 4 zimske gume, bogatejša za novo in neprecenljivo izkušnjo, ki se je bom spominjala še dolga leta, gume pa bi tako ali tako spet zamenjala že po kakih 3 ali 4 sezonah. No vseeno pa me čaka še tudi kakšna dodatna meditacija na temo spuščanja nadzora. 🙂
Dragi moji, včasih je naš uspeh zapakiran tudi pod slikico »navideznega« neuspeha, zato vedno v svoje situacije in dogodke poglejte še iz drugega zornega kota in predvsem objektivno. Včasih so te nagrade vredne več, kot pa tiste zaradi katere smo se prvotno podali v izziv.
Pozdravček! 🙂
