Spomnim se dni, ko sem se odločala za svojo študijsko pot in ena izmed mojih tihih želja je bila pedagoška fakulteta, program predšolske vzgoje. Čisto tiha je bila ta želja in kljub temu, da sem v tistem času že kar veliko časa namenila skrbi za moja bratca, ki sta bila takrat res še zelo majhna, eden ravno dobro rojen, si na to fakulteto vseeno nisem upala niti pomisliti. Nekje sem slišala, da je za vpis potrebno igrati inštrument ali znati peti, zato sem, brez da bi sploh preverila verodostojnost informacij, to željo preprosto izbrisala iz svojega seznama možnosti. Nikoli nisem hodila v glasbeno šolo, zato sem (napačno seveda) ocenila, da nisem primerna kandidatka za omenjeno fakulteto.
Nisem pa iz mojega seznama izbrisala otrok, saj sem bila z njimi pogosto v stiku. Neka tiha želja po delu z njimi je ostajala in ko sem najmanj pričakovala, se mi je tudi uresničila. Seveda na čisto drugačen način, kot sem si mogla predstavljati. In tako sem se o otrocih in delu z njimi učila kar iz prakse. Nisem poznala vsebinskih pripomočkov in načinov, kakšno je pravo ravnanje z njimi, sem jih pa opazovala in vsak otrok sam mi je pokazal, kako naj ravnam z njim, da je najin odnos postal dober in zaupljiv. Ta mala bitjeca so me toliko naučila o njih in tudi o meni. Odkrila sem mnogo lekcij, ki so potrebovale mojo pozornost in razrešitev in ena izmed njih je bila tudi pristnost. Tista prava pristnost in tudi iskrenost, ki sem jo imela, ko sem bila še otrok, a kot odrasla ženska, sem se jo spet morala spomniti. Ja, prav ste prebrali, spet sem se jo morala spomniti.
Na to dejstvo, pa me je spomnil tudi pogovor z mojim prijateljem, ko sva oba ugotovila, da se brez zadržkov objemava le z otroci, natančneje z najinimi nečaki. Kaj pa se zgodi z odraslimi? Bojimo se odziva in zato niti ne poskušamo objeti ali se kako drugače dotakniti ljudi, ki jih imamo radi.
Ko sva se pogovarjala dalje sva oba sklenila misel, da si tega objema globoko v sebi v resnici zelo želimo, le ne upamo si tega priznati. Zakaj? Na to vprašanje nimam točnega odgovora, vem pa le, da nas to početje prikrajša za marsikaj lepega in predvsem dragocenega.
Če zares dobro pomislim sploh ne poznam človeka, ki se ne objema rad, no razen mojih najstniških bratov, za katera pa je seveda razumljivo, da jima je sedaj malo nerodno, če jima starejša sestra izkazuje ljubezen. 🙂 Komaj čakam, da naštejeta še kako leto več in ju puberteta mine. 🙂
Otroci še niso prežeti s strahovi, zadržki in omejujočimi prepričanji vseh vrst, zato so tako iskreni in pristni, ne bojijo se odziva okolice in vedno delajo ter povedo tisto kar čutijo. Kaj pa mi odrasli? Tako zelo smo zašli v svoje strahove, da smo pozabili na tista prava čustva, skrivamo jih pred drugimi, predvsem pa pred seboj. Posledično pa se seveda prikrajšamo za marsikaj lepega.
Kako to spremeniti? Povejte ali pokažite ljudem kar čutite.
Je pa res, da je včasih potrebno nekaj čustvenega dela, da zberemo pogum za takšno dejanje.
Pozdravček! 🙂
