Socialna omrežja, nekaj kar je danes nuja, saj v nasprotnem primeru ne obstajaš; Je to resnica, ali pa najbolj utopična laž, ki lahko pusti zelo neprijetne posledice?
Da brez socialnih omrežij v poslu res ne gre, sem dolgo časa mislila tudi jaz, vse dokler nisem ugotovila, da so me moja prizadevanja za redne objave in druge aktivnosti pripeljale do tega, da sem dobila odpor do skoraj vsega kar moja MičnaCvetlična je.
V prepričanju, da bo MičnaCvetlična zacvetela le, če bom zelo prisotna in aktivna na družbenih omrežjih, sem se nekaj let nazaj lotila načrtnih aktivnosti na mojih Facebook in Instagram profilih. V ta namen sem vložila ogromno svoje energije, časa, in tudi denarja, saj sem se na tem področju tudi veliko izobraževala. Sledila sem priporočilom mojih učiteljev in redno, ter vestno opravljala akcije, ki naj bi gradile skupnost. No, moram priznati, saj sem se povezala z različnimi ljudmi, tega ne morem zanikati, a vseeno, četudi sem v glavi imela misel, da z vsebinami pripomorem, da se bralci zaradi njih počutijo bolje, nekje globoko v sebi nisem verjela, da je tisti resnični namen, predati svoje znanje in izkušnje, na tak način zares dosežen. Skozi proces učenja o socialnih omrežjih sem sicer bila zelo motivirana, sprejela sem jih, na trenutke sem se celo zabavala, spoznala kup prijetnih ljudi, a da sem pa v tem početju čutila globoko izpolnjenost in čisti užitek, tega pa žal ne morem reči. Zgodilo se mi je ravno nasprotno. Vse bolj in bolj sem se k akcijam silila, zato sem se lansko jesen odločila, da moram s svojim početjem, v katerega sem pred tem vložila ogromno, vsaj začasno prenehati, preden bi se mi zamerilo čisto vse, kar sem v zadnjih skoraj sedmih letih ustvarila.
Socialna omrežja so nam skupaj z vsem dobrim prinesla tudi ogromno slabega in ogromno pritiska. Mene so posesala vase in občutila sem pritisk, da moram biti prisotna, da morajo moje objave biti redne, da drugim moram všečkati in komentirati, če enako želim sama in podobno. Vse to sem res pridno izvajala, a velikokrat ne zato, ker bi to res želela, temveč zato, ker je bilo to del domače naloge. In ko v nečem že od samega začetka ne najdeš tistega pravega navdušenja, potem tudi vse akcije in prisila na dolgi rok ne bodo delovali dobro.
Ker imam znotraj sebe še vedno raje pristne in globoke osebne stike, tega virtualnega sveta nisem in še vedno ne morem sprejeti za čisto svojega, četudi vem, da vsi moji zapisi za nekoga imajo smisel in pomen. Zato sem si vzela odmor za nedoločen čas. V tem času sem doživela toliko stvari, da bi gradiva za objave imela za več kot eno na dan, a v sebi sem se počutila tako zelo razbremenjeno, saj sem si dovolila, da ne objavim ničesar. Tudi tega ne, da sem pred kratkim po pošti končno dobila svoj certifikat, ki potrjuje mojo usposobljenost za učenje avtogenega treninga. (Kje se je zataknil za skoraj 5 mesecev ne vem čisto točno.) Tega sem se tako zelo razveselila. Objavo morda še naredim, ali pa tudi ne. In ja, če si morda nov/a na tej strani, tukaj lahko prebereš več o individualnem tečaju avtogenega treninga, ki ga izvajam s čistim užitkom in ob čisto vsakem učencu čutim tisto pravo izpolnjenost. Tako zelo sem zadovoljna, ko dobim sporočilo o blagodejnih spremembah, ki so posledica nove navade, rednega izvajanja avtogenega treninga. To pa je tisto, kar je zame zares neprecenljivo in zato sem res hvaležna.
Sem pa danes zjutraj po dolgem času končno začutila klic in tiho željo, da spet nekaj objavim na MičnoCvetličnem blogu. Navdušenje je bilo veliko in tudi motivacija. Zato tudi bereš tale zapis. Ravno blog je bil tisto, s čimer sem začela in je še vedno nekaj v čemer res uživam. Ko sem pisala te vrstice sem se odločila, da se mu bom posvetila bolj pogosto. Facebook in Instagram, pa bosta še naprej večino časa počivala. Odločila sem se, da ne bom čisto nič več počela načrtno, čisto nič več ne bom preverjala statistike, čisto nič več ne bom delala akcij, ki naj bi ugodno vplivale na algoritem. Svoj čas bom raje namenila tistim stvarem, ki mi zares polnijo srce.
To je bila zame velika lekcija in ker verjamem, da nas je še kar nekaj takih, ki čutimo enako, sem se odločila, da jo zapišem. Samo zato, da sebi in morda tudi tebi, dam dovoljenje, da se odmakneva od tega virtualnega norenja, če si tega tudi zares ne želiva. Te besede pišem z vso odgovornostjo in verjamem, da tisti, ki si MičnoCvetlične vsebine želite prebirati, boste do njih prišli tako ali drugače.
Vse dobro in pozdravček
Maja – MičnaCvetlična