V zadnjem času se mi je zgodilo nekaj zelo intenzivnih debat, vezanih na temo rabutanja koruze oz. kako se slednje nekaterim ne zdi čisto nič spornega. Ker se je vse skupaj zgodilo tolikokrat in ker je to tematika, ki me spremlja pravzaprav že vse življenje, saj sem se rodila in odrasla na kmetiji in tudi moj glavni poklic je v agronomiji, je bil klic po tem zapisu še toliko močnejši.
Kot sem že omenila zgodaj, sem naletela na kar nekaj ljudi, ki se jim rabutanje koruze ne zdi prav nič spornega, saj naj bi po njihovem mnenju njiva koruze bila del narave in zatorej na voljo vsem. Tudi nekaj storžev manj se kravam ne bo poznalo in podobno.
Debate so tekle v različne smeri, mnenja so se krešala in običajno z mojimi sogovorniki nismo našli skupne točke, saj imam tudi sama zelo močno prepričanje, od katerega enostavno ne odstopim, saj znotraj tega prepričanja zagovarjam osnovno vrednoto in to je medsebojno spoštovanje.
Četudi je res, da se teh par koruz morda kravam res ne bo poznalo, pa se na tem nivoju zgodi nekaj stvari, ki so zame popolnoma napačne in tudi energijsko niso čisto v skladu:
- Rabutanje enostavno je kraja in energija, ki je za tem, pač ni ok. Zagovarjanje dejstva, da se pri rabutanju ustvari nek poseben občutek in v primeru, da bi kmeta vprašali za dovoljenje, slednji ni več isti, je zame dobesedna neumnost.
- Tudi zagovarjanje dejstva, da to počnejo vsi in še posebej otroci, mi je čisto mimo, saj ti otroci morajo za svoje početje prej nekoga videti, to so verjetno drugi otroci, ki pa so vseeno navado dobili od svojih odraslih. Jasno je, da se otroci vsega naučijo s posnemanjem in ob tem ne moremo čez dejstvo, da je nekje v ozadju vsaj en odrasli od katerega se učijo, četudi rabutanje otroci posnemajo med seboj.
- Četudi to nekdo počne zato, ker je njiva tako oddaljena od kmetije in je hitreje da samo pobere tistih nekaj storžev, naj povem, da prave vrednote, vedno zahtevajo več truda. Lenoba pa je tista, ki nas sili v udobnejše rešitve.
- Ob vsem tem želim opozoriti na nespoštovanje do kmeta in do njegovega dela. Ni problem v tem, da kmetje nebi hoteli dati tistih nekaj koruz. Večina bo dovolila, da si jih nabere brezplačno in kolikor jih potrebuje, gre se za dejstvo, da enostavno ni spoštljivo, da si na nečem, v kar je vlagal nekdo drug, kar postrežemo sami.
- Globoko prepričanje, da si sam prikličeš ljudi, ki pridejo »krast« s strahom pred pomanjkanjem in da ti bo nekdo nekaj vzel, je tudi resnično. S slednjim se strinjam, ker sem na lastni koži izkusila in tudi zelo raziskovala, ter še vedno raziskujem to moč prepričanj. Torej dejstvo, da na podlagi svojih prepričanj privlačimo dogodke in ljudi v svoje življenje, je resnično in zato ob tem želim opozoriti na eno tako zelo pomembno stvar, ki se tiče vseh nas in to je globoko zakoreninjeno kolektivno nespoštovanje do kmetov.
Slednjemu smo v zadnjem letu še posebej priča. In na tem bomo morali delati premike prav vsi, vsak pri sebi. In prvi korak, ki ga lahko naredim jaz kot posameznik je, da se v čisto vsaki situaciji vprašam, ALI DELAM PRAV IN ALI JE MOJE DEJANJE SPOŠTLJIVO do mene in do drugih?
Vsak vsaj malo empatičen človek, ki ima relativno zdravo pamet, bo svoj odgovor hitro prejel, kaj ne?
Svoje vprašanje lahko nadaljujem tako; ali s tem da vzamem drugemu brez njegove vednosti, sebi res dajem, ali si morda delam škodo na energijskem nivoju? Od kje moja potreba, da počnem stvari, ki niso spoštljive in zakaj je meni moje dejanje tako samoumevno?
Če pa sem v vlogi kmeta, ki je priča krajam pridelkov na njivah, si lahko pomagam z naslednjimi vprašanji:
- Zakaj se je to zgodilo, kaj se v meni dogaja, da privlačim k sebi take situacije?
- Kaj se lahko o sebi naučim zradi tega dogodka?
- Kako jaz razmišljam v odnosu do ljudi ki kradejo?
- Kako jaz lahko spremenim svoj pogled na situacijo?
- Česa me je strah?
- Kako razmišljam o svoji dejavnosti?
- Kako razmišljam o svetu na splošno?
- Kaj lahko najprej sam/a pri sebi naredim drugače, da stopim korak naprej k spremembi?
Torej to splošno kolektivno globoko zakoreninjeno nespoštovanje je tisti izziv o katerem bomo morali razmisliti vsak pri sebi in toliko skupnega z rabutanjem koruze ima to nespoštovanje zato, ker je še vedno preveč ljudi, ki jim rabutanje koruze ni čisto nič spornega, saj se ne zavedajo, kako so s svojim dejanjem globoko nespoštljivi, hkrati pa se tudi kmetije ne zavedajo dovolj, da si to spoštovanje zaslužijo.
Vprašati se moramo še, kakšen je najprej naš odnos do hrane, do pridelovalcev hrane, ali imamo raje hrano, ki je pridelana na Slovenskih tleh in v domačih hlevih, ali pa bomo podpirali velika podjetja, ki izdelujejo hrano samo podobno pravi živi hrani na svojih tovarniških obratih? Bomo raje kupovali uvoženo poceni hrano, pri čemer izvor in tudi način obdelave ni čisto jasen, ali bomo raje vzpostavili zaupanje in spoštovanje do Slovenskega kmeta, katerega način pridelave in reje lahko vidimo že, če se ozremo skozi okno in se spoštljivo pogovorimo z njim?
Za konec pa za mnenje o rabutanju koruze vprašam še tebe; Kaj ti meniš in predvsem počneš, ko si zaželiš pečene koruze?
Že vnaprej pa hvala tistim, ki ne rabutate koruze in kmeta prej spoštljivo vprašate, če si jo lahko naberete, ali pa jo še bolje od njega kupite, ter mu tako omogočite energijsko izmenjavo za njegov vloženi trud, ki ga je celo rastno sezono vlagal ravno v tisti storž, v katerega si želite ugrizniti.
Pozdravček
