Nekaj dni nazaj je minilo dve leti, odkar sem se zaposlila na Kmetijsko gozdarskem zavodu v Ljubljani in prevzela delo na področju dopolnilnih dejavnosti in dobrobiti kmečke družine, saj moja osnovna izobrazba sodi na področje agronomije. Prepričana sem, da tisti, ki moje zapise spremljate od samega začetka, to že dobro veste.
Delo, ki ga opravljam, me je dve leti nazaj tako zelo pritegnilo predvsem zato, ker lahko vsa znanja, ki sem jih in jih seveda še pridobivam s področja splošne dobrobiti človeka, osebnostne rasti, odnosov, duhovnosti ter dobrega psihofizičnega počutja na splošno, uporabim tudi tukaj. Na začetku še nisem točno vedela kako ga bom uporabila, danes pa mi je kristalno jasno, da je vsako moje predavanje, ki je v osnovi tehnološke narave, tudi motivacijsko. Takšni so tudi vsi moji članki. Ker sem odraščala na kmetiji dobro poznam te razmere in tudi dobro vem, da na kmetijah velikokrat primanjkuje predvsem samozaupanja v svoje pridelke, izdelke, ter delo nasploh. Ni mi lepšega občutka, ko vem, da lahko spodbudim nekoga, da sam sebe in svoje delo ceni bolj. (Vem ja, včasih moram na to spomniti tudi sebe!)
Za zaposlitev sem se odločila tudi zato, ker sem potrebovala spremembo in varnost. Podjetništvo me je na neki točki izčrpalo do te mere, da enostavno nisem več uživala, zato sem se za nekaj časa v svojem delovanju preusmerila. Tega koraka ne obžalujem prav nasprotno, ponosna sem nanj, sledila sem klicu mojega telesa in uma ter si oddahnila od vseh pritiskov, ki sem jih bila deležna pred tem. Zadnji dve leti sem se posvetila izključno sebi. Veliko sem doživela, potovala, se družila in počela še marsikaj zanimivega, čemur sem se pred tem velikokrat odpovedala.
Res je tudi, da sem postopno manj učila avtogeni trening in tudi zapisi na moji spletni strani so bili manj pogosti, a enostavno sem čutila, da je čas, da neham skrbeti toliko za druge in čas namenim samo sebi. Pisanja pravzaprav nisem zares pogrešala, saj sem za potrebe dela, vseeno napisala veliko člankov in pripravila tudi precej drugih gradiv; vse skupaj se je le preusmerilo med drugo publiko. Vseeno pa sem se večkrat vprašala, zakaj moji zapisi na blogu ne tečejo več tako gladko, kot so včasih. Dolgo mi ni bilo jasno, sem se pa tega zavedala v avgustu, ko sem pisala članek, ki je bil na MičnoCvetlični strani objavljen pred tem (Zapis za vse tiste, ki mislite, da v življenju nimate sreče).
Omenjeni članek je nastal iz jeze, ki so jo v meni sprožile besede znanke, ki jo je očitno zmotilo, da se imam končno res dobro. Kot ste lahko prebrali v članku, na sebi delam že 17 let, ne iz užitka temveč iz potrebe, da sem pravzaprav prevzgojila samo sebe in spremenila množico svojih prepričanj, ki mi niso čisto nič koristila, temveč le škodovala. Ko sem s pisanjem prenehala, sem ugotovila, da je tako gladko steklo zato, ker sem pisala iz svoje bolečine. Tudi za večino ostalih člankov je bila »kriva« neka bolečina v ozadju, ki je potem sicer prinesla nekaj dobrega. V zadnjih dveh letih, pa so se končno začeli pojavljati rezultati mojega preteklega zelo intenzivnega dela. Bolečine v meni je bilo vse manj in vse bolj sem uživala v praktično vsem, kar mi je prišlo na pot. Okoli mene se je kreiral krog čudovitih ljudi, odnosi z nekaterimi dolgoletnimi prijateljicami pa so se še poglobili. Odpadlo je tudi precej balasta in z gotovostjo lahko rečem, da je še posebej tole leto 2024 zame eno najboljših do sedaj, če ni kar najboljše do sedaj. Pravzaprav se veselim, da smo že pri koncu in optimistično zrem v 2025, ker če je bilo leto 2024 napoved prihodnjega, potem se močno veselim nadaljevanja.
Najbolj všeč pa mi je tudi to, da sem dojela, da od sedaj naprej želim svoje zapise ustvarjati iz veselja. Iz navdušenja nad tem, kaj še lahko ustvarim in ne več iz bolečine in ozaveščanja. Čas, ki sem ga preživljala in ga tudi sedaj še kdaj preživim z otroci, je zame in zanje čisto veselje. In hvaležna sem, da sem se končno zavedla, da to veselje lahko prenašam tudi v svoje zapise.
Svoj svet sama vidim pozitivno, včasih mi kdo celo reče, da preveč, a ker dobro vem, kako je živeti v peklu, lahko ponosno povem, da je v mojih notranjih nebesih, ki sem jih ustvarila s trdim delom, veliko lepše. Močno se zavedam, da imamo vsi možnost izbire. Vedno lahko izberemo glede svoje odločitve. Lahko izberemo akcije, ki nas bogatijo in veselijo, lahko tudi izberemo ljudi ob katerih se počutimo dobro, lahko pa še naprej izbiramo svojo poznano cono udobja in tam ostajamo iz strahu pred novim. Vem težko je zaupati novemu, nepoznanemu, a večinoma se izkaže za lepo in dobro.
Jaz sem tako izbrala veselje. Dajem namero, da mi uspe ustvariti čim več zapisov, ki bodo slednje dokazovali in tako širili pozitivno daleč naokoli. Bistvo vsega je, da sodelujemo, se povezujemo in se imamo preprosto fajn, tako kot sem se končno zares začela imeti tudi jaz.
Pozdravček!
