Zdi se, da je 2026 leto, ki ga zagotovo ne bomo pozabili. Dogaja se na kolektivnem nivoju in dogaja se nam vsakemu posebej. Tri mesece pred koncem tega leta, debate v moji okolici nehote naletijo tudi na revizijo letošnjega leta in čisto vsi s katerimi govorim, se strinjamo o pritiskih, ki so letos prisotni. Vse nas trese vsaj ne enem, če ne na več nivojih naših življenj.
Ko razmišljam, da sem še dve leti nazaj v hvaležnosti zrla v zaključek leta, opazovala, kako dobro leto je za mano, slednjega za leto 2026 še ne morem storiti. No res leta še ni konec, in res je šele oktober in vse se še lahko obrne… In to imam nekako tudi v načrtu 😉
Tudi mene trese na skoraj vseh področjih, predvsem pa na tistih, za katere sem mislila, da jih imam precej dobro urejene. Najtežje mi je bilo v začetku leta, ko sem zbolela, pojavile so se mi težave z želodcem. Ko sem morala k zdravnici, sva ugotovili da me tam ni bilo 11 let. Lahko si predstavljate, kakšen šok je biti skoraj dva meseca izmenično na bolniški, ko pa je moje telo prej brezhibno delovalo tako dolgo.
In ker ste že morda v kateri od mojih prejšnjih objav prebrali, da trdno verjamem v povezavo med fizično boleznijo in našimi mislimi ter delovanji, sem seveda podrobno raziskala vzroke za moje stanje. O njih se morda razpišem v kakšnem od prihodnjih razpisov, lahko pa rečem, da me je vse skupaj vodilo v temeljito spremembo odnosa predvsem do sebe.
Čeprav sem na sebi delala zelo veliko, so bile še določene stvari, ki sem se jih morala naučiti. Predvsem sem se spopadla s postavljanjem meje drugim ljudem, ugajanjem ter čisto fizični vidik in gibanje. Slednje sem zaradi sedeče službe puščala preveč pri strani.
S pomočjo rednega pisanja, avtogenega treninga in meditacije, sem začela luščiti plast za plastjo in prišla do globine in prepričanj, ki so me še vedno tako zelo ovirala. Ugotovila sem, da četudi sem za nekatere že vedela, so (bili) slednji tako močni, da je (bilo) potrebnega še veliko dela, da sem jih odpravila, nekatere pa še vedno odpravljam.
Pri vsem skupaj pa sem ugotovila eno; gre za ponavljanje. Ko se lotimo raztapljanja naših starih zakrnelih prepričanj, ki nas tako zelo ovirajo, je potrebno predvsem ponavljanje. Prakso, ki si jo izberemo, (teh imamo na voljo mnogo), moramo opravljati toliko časa, da se v našem življenju pokaže rezultat. Univerzalnega pravila o času trajanja odprave posameznega vzorca ni, je pa zagotovo vse odvisno od nas samih in naše predanosti. Morate vedeti, da se jaz z nekaterimi ukvarjam že več kot 20 let, pa jih nisem še v celoti odpravila, lahko pa rečem, da dobro napredujem. In to je tisto kar je bistveno. Ponavljanje, ponavljanje, ponavljanje. Le to nas popelje na cilj. Korak za korakom.
Poleg opisanega predajam še eno spoznanje s katerim sem tudi imela veliko dela in zdi se mi, da ga pravzaprav še imam. Pojavljajo se mi težave s potrpežljivostjo in ustvarjanjem užitka na sami poti. Torej ko imamo nek cilj, je bistveno za doseganje, da smo prisotni in v užitku že na poti do tja. In veste kaj, odkrito priznam, da meni to ni vedno uspelo, se pa izboljšuje in z večjo mero potrpežljivosti in sprejemanja sem opazila, da do rezultatov prihajam hitreje.
Ne boste verjeli, ampak letos sem tolikokrat tudi že skoraj obupala nad svojimi željami, si vmes premislila, spremenila svoje načrte, se jezila na vesolje in podobno. Vendar sem vseeno opazila, da po potresu (notranjem ali zunanjem), ki se mi zgodi, se potem stanje nekako umiri, pokaže se iskrica upanja in v meni se nekaj premakne, kar me popelje še en korak bližje k zaupanju v končni cilj. Tako lahko rečem, da sem opazila napredek v svojem delovanju in v spreminjanju svojih prepričanj s katerimi se trenutno ukvarjam. Moram reči, da je to kar delo in prepričanj kar ne zmanjka. 🙂
Glede na vse pretrese v začetku leta, pa opažam znotraj sebe vse več trenutkov, ko se znajdem v pomirjenosti in vse pogosteje se mi zgodi tudi to, da razmišljam o zaupanju in da mi to leto vseeno prinese nekaj lepega, kar bo imelo name dolgoročni vpliv.
S tem pisanjem za konec torej želim opogumiti in navdušiti tudi vas dragi bralci. Nikoli ne odnehajte z delom na sebi in ne obupajte nad svojimi željami in cilji. Po vseh teorijah zakona privlačnosti, kaosu sledi ekspanzija. Meni se je začela nakazovati in delam na tem, da se bo v tej smeri nadaljevalo. Vem, da sem v preteklosti že šla čez težka obdobja, a vedno se je na koncu nekako uredilo. Izvajajte svoje prakse, ki vas dvigujejo in vam pomagajo še naprej. Če pa ste morda med tistimi, ki še niso začeli, čimprej začnite. Delo na sebi je dota za vse življenje in vredno si ga je ustvariti skladno s svojimi načrti. Saj veste, kar zase lahko narediš danes, je najboljša naložba za tvoj jutri.
Pozdravček
Maja 🙂
