Pred nekaj dnevi sem v roke prijela lepo rdeče jabolko, njegova zunanjost je začuda pritegnila mojo pozornost, ker običajno jabolkom ne pripisujem posebne čustvene vrednosti. Opazovala sem njegovo napeto kožico ter močno rdečo barvo z rahlim sivkastim tenom. Zares krasno jabolko, ki ga z veseljem ugrizneš in uživaš v vsakem njegovem grižljaju.Potrebovala sem ga za pripravo prosene kaše z jabolki in se odločila, da ga tokrat ne bom olupila, saj je bila njegova lupina neskončno privlačna.
Prerezala sem ga na pol, ob tem pa naletela na presenečenje. Jabolko je bilo znotraj gnilo. Tisti njegov zunanji blišč je izgubil ves svoj pomen, saj sredina ni bila uporabna. Ko sem nekaj trenutkov strmela vanj, mi je na misel padlo vprašanje, ki mi ga je že nekaj časa nazaj zastavila znanka. »Ne razumem, kako ti lahko nisi bila v preteklosti zadovoljna sama s seboj, če si se pa ves čas smejala.«
Dobro vprašanje, kaj ne?
To vprašanje, pa ima tudi svoj odgovor. Smejala sem se, ker sem se skrivala za lastno masko. Prikrivala sem svoja čustva, ker sem se jih sramovala. Nihče mi takrat ni povedal, da ni nič narobe z menoj, če ne ustrezam manekenskim meram, nihče mi ni rekel, da lahko delam tisto, kar si res želim, nihče mi ni povedal, da se mi ni treba prilagajati in ustrezati drugim, ter nihče mi ni povedal, da sem lahko tisto, kar zares sem. Zgodilo se je ravno nasprotno. Če sem kdaj za trenutek, le bila jaz jaz, ali pa morda omenila, kaj si želim delati, sem iz okolice naletela na posmeh in neodobravanje, ki sta mi vzela še tisto malo samozavesti, ki sem jo morda kdaj premogla.
In tako sem se z leti naučila, da se je najbolje skriti za svojo masko veselja in nasmeha, ter se prilagodila in ugodila. Prijatelji so mi povedali, da sem jim šla s svojo energijo včasih celo na živce, ker sem tudi njim »težila« naj se smejejo in veselijo. Hkrati pa sem v sebi vse bolj gnila. Sredica je iz dneva v dan postajala večja in tako sem postopoma postajala vse bolj labilna. Več je bilo trenutkov, ko sem ljudem jasno pokazala svoje zobe in žar je iz mene počasi začel izginjati. Maska nasmeha in veselja se je počasi talila, jaz pa sem postajala »drugačna« nesrečna, nezadovoljna. Ni bilo več tiste lepe zdrave lupine, saj je tudi njo prevzela gniloba. Prijateljica me je opisala z besedo »zombi,« v katerem ni bilo več tistega pravega žara.
In imela je prav. Vedela sem, da sem tisti žar izgubila, ker sem se izgubila sama. V poplavi želje po tem, da me okolica sprejema in ljubi, sem pozabila nase. Izginila sem. Trudila sem se za ljudi okoli mene, sebe pa sem vedno postavila na zadnje mesto. Vse do trenutka, ko se je pod težo moje lastne gnilobe sesedlo vse. Moje življenje je razpadlo na koščke, a hkrati mi je dalo drugo priložnost, da ga sestavim nazaj in spremenim v nekaj boljšega.
Bila sem prisiljena, da se ustavim in zazrem vase. Kopala sem in kopala in še danes sem presenečena nad zakladi, ki sem jih odkrila. Zato dragi moji; ne čakajte, da postanete gnilo jabolko, ki se sesede zaradi svoje razpadle sredine. Ukrepajte prej in postavite sebe na prvo mesto pri sebi in na enakovredno vredno mesto pri drugih.
Rada vas imam in leeep pozdrav do naslednjič. ?
