Zadnja sobota teče tukaj v velikem mestu. Ravno sem natisnila letalsko karto in jo skupaj s potnim listom zložila v prikupno majhno torbico ter jo pospravila v kovček. Za nekaj časa se vračam v Slovenijo. Potujem samo z ročno prtljago, saj so vse moje stvari že na poti domov. Včeraj so jih pobrali zares prijazni poštni delavci. In ob tem želim dodati, da sem tukaj vedno naletela na prijazne ljudi… Kjerkoli.
Razmišljam o ljudeh, ki sem jih spoznala tukaj. Nekateri so mi pustili močno sled. In ja, pustila sem jo tudi jaz njim. Nekaterim še celo bolj, kot sem si mislila. Presenečena sem bila nad tem, priznam, ko so mi nekateri pravili o tem. Hkrati pa sem tudi srečna, saj vem, da sem bila tukaj z velikim namenom.
Ko sem, tako kot vsako jutro že celo leto prej, te zadnje dni hodila skozi park, sem srečavala znane obraze. Pozdravili smo se, kljub temu da z nekaterimi pravzaprav nikoli nismo zares govorili. Srečevali smo se vsak dan in kar na enkrat si nismo bili več tujci. Postali smo si domači, znani, nasmehnili smo se drug drugemu in vsake toliko izmenjali kakšno toplo besedo.
Z nekaterimi smo se zelo zbližali in si delili solze ob slovesu, a kljub temu vem, da je moja misija tukaj dopolnjena. V Londonu se vse odvija zelo hitro, ljudje odhajajo in prihajajo in stvari so se v enem letu spreminjale z eromno hitrostjo.
V tem letu sem sodelovala z vsaj 10 različnimi družinami in vse so k meni prišle preko priporočil. To mi je dalo jasno vedeti, da sem svoje delo opravljala s srcem in z vso vestnostjo. Ko pomislim na moje male obrazke, mi je toplo pri srcu. Rada jih imam, vsakega posebej in z vsakim se je spletla posebna vez; z nekaterimi močnejša, z drugimi malo manj. Vsi pa so moje življenje naredili posebno. Moja zgodba je postala drugačna, zaradi čisto vsake male dušice, s katero sem imela priložnost delati. Nič ni lepšega, kot iskren otroški nasmeh in veselje, ko te vidijo, ko znova prideš k njim.
Ko sem lani prihajala v to mesto, si nisem predstavljala, da bom pazila na otroke popolnima neznanih ljudi. A danes lahko rečem, da so te družine del mene. In ena mala dušica, čisto posebna je tista, s katero sem preživela največ časa. Ko pomislim nanj se mi srce nasmeji do onemoglosti. Kako ga imam rada, tega malega fantka. Pred enim letom, pa ga niti poznala nisem.
Ko tole pišem, se po moji glavi podi tisoč in ena misel, tisoč in eno čustvo. Smejim se, jočem, po meni teče vznemirjenje, in navdušenje. Vem, da sem bila v tem velikem mestu z namenom. Vem, da me je ta skupnost potrebovala, tako kot sem jaz potrebovala njo. Zrasla sem, zrasli so oni. Dali smo si, kar smo si morali dati, sedaj pa se naše poti razhajajo, sedaj gremo vsak v svojo smer. Morda se bomo spet srečali, morda ne… Nikoli se ne ve… Vem pa le, da je bila lani najboljša odločitev do sedaj, da sem se podala ven iz cone udobja in brez načrta odpotovala v veliko mesto.
Ponosna sem nase in na vse preizkušnje, ki jih tukaj ni bilo malo.
Dragi moji, vas pa želim spodbuditi, da si upajte stopiti iz cone udobja in naredite kaj velikega, drznega, drugačnega. Pomislite, kaj dobrega lahko prinesejo nove odločitve in velike spremembe. Dovolite si sanjati na veliko.
Pa Srečno!
