Na vseh koncih in krajih smo ob novem letu skoraj da ne napadeni s strani trgovcev, fitnes trenerjev in različnih drugih ponudnikov, ki nas vabijo k novoletnim odločitvam, ki v naša, skoraj da ne zavožena življenja prinašajo hitre odrešitve in seveda popolne spremembe.
Ste se našli v zgornjem zapisu, kaj ne?
Vem, tudi jaz sem v preteklosti padala na takšne in drugačne novoletne zaobljube, si postavljala skorajda nedosegljive cilje in potem tudi zelo hitro odnehala. Motivacija mi je padla v nekaj tednih, saj sem si zastavila cilje, ki so bili preveč oddaljeni od mene, da bi jih lahko dosegla na hitro, ob tem pa sem jih pozabila razdeliti na manjše korake, ki bi mi na dolgi rok prinesli boljše rezultate. Ampak ne, zakaj bi šlo počasi, če gre lahko hitro, kaj ne? Dokler nas potem lastna de-motivacija ne useka po glavi in pademo tako močno, kot smo dolgi in široki. In zato sem se danes namenila pripraviti članek o majhnih korakih.
Vsi veste, kako se mali otroci učijo hoje, kaj ne? Postopno seveda. Najprej se plazijo, nato se premikajo ob opori odraslih, ali večjih predmetov, kasneje opazimo, da jim je uspelo stati, kmalu naredijo en in nato dva, tri in štiri korake, zmeraj več, dokler nekega dne niso čisto samostojni, hodijo in kmalu tudi tekajo naokoli.
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je seveda to, da si otroci ne postavijo posebnega cilja, da bodo hodili, niti ne planirajo, da bi morali biti na nogah že naslednji dan, ko se rodijo. Vzamejo si svoj čas, odrasli skrbimo zanje, ter traja leta in leta, da tudi sami postanejo odrasli. Nihče jih ne priganja, nihče jim ne govori, daj hodi že, naredi že kaj in podobno. Ne, ne, vsi okoli njih smo ljubeči in vzpodbudni. Ko vidimo njihove prve korake, smo naravnost navdušeni in tudi če padejo, jim še vedno vzklikamo pohvalne in podporne besede. Se strinjate kaj ne?
Na tem mestu vas drage bralke in dragi bralci zato vzpodbujam, da enako postopate v odnosu do sebe. Je že prav, da si postavite nove cilje in nič ni narobe s tem, da so veliki, pravzaprav je to dobro, saj nas slednji ženejo naprej. Hočem reči le, da se ne zaženimo prehitro in ne pričakujmo preveč, saj se bomo v takem primeru že ob prvem padcu zelo težko pobrali.
Če si sposodim še eno prispodobo, mi je zelo všeč tudi primer dveh lestev. Obe nas peljeta proti našemu cilju, a sta si zelo različni. Ena ima letvice postavljene zelo široko, razmak med njimi je zelo težko, če ne celo nemogoče doseči. Druga ima več letvic, z manjšo razdaljo in videti je, da bo od nas zahtevala več korakov, več časa in več truda, da bomo preplezali vsako letvico posebej.
Verjetno mi ni potrebno posebej pisati o tem, v katerem primeru bomo zares porabili več energije in hitreje dosegli cilj, ali na koncu obupali, kaj ne?
In ja, lahko ste že ugotovili, da so majhni in včasih tudi počasni koraki bolj učinkoviti, kot tisti veliki, ki so v velikih primerih celo nedosegljivi. Moja novoletna vzpodbuda je zato sledeča: Bodimo predvsem nežni in prijazni do sebe in tudi do drugih. Vzpodbujajmo se, tako kot vzpodbujamo druge in majhne otroke. Negujmo svojega notranjega otroka in mu spremembe omogočimo z majhnimi a zanesljivimi koraki. Nič in nikjer se ne bo poznalo, če boste po nekaj tednih svoje namere opustili, zelo veliko pa se bo po določenem času poznalo na vašem energijskem računu, če boste vanj nalagali mala koristna dejanja.
Mala koristna dejanja so tudi različne prakse za umirjanje telesa in duha, katere res ne morejo delovati čez noč, veliko se jih tako tudi ne morete priučiti, lahko pa se za začetek lotite zavestnega globokega dihanja, pri čemer premik in delovanje začutite v trebuhu. Pri tem si v glavi ponavljate afirmacijo »Mir popolni mir.« Slednje geslo sicer sodi v prakso avtogenega treninga, o čemer boste našli več informacij v kakšnem drugem članku na moji strani, a je vseeno lahko uporabno tudi samostojno. V kolikor niste prepričani, če dihate trebušno, se lahko opazujete v ogledalu. Če se vam premika zgornji pljučni del, še malo povadite in se res osredotočite na trebuh. Da boste prepoznali kaj pomeni premik trebuha, lahko poskusite dihati kot kužek, ki mu je vroče; s to vajo boste začutili premikanje trebuha, saj druge možnosti ni.
Če še povzamem, novoletni cilji so dobri, prestroge zaobljube, pa nas mečejo v še dodaten stres, ki ga je v današnjem času, na vsakem koraku že čisto preveč. Kot že napisano, bodite ljubeči in prijazni do sebe in do drugih in se svojih ciljev lotevajte po malo, sproti in zagotovo.
Pozdravček!
Maja 🙂
