V knjigi Izgubila sem tebe, a našla sem sebe, sem odvisnost od odnosa omenila prvič, takrat sem se s tem pojmom šele srečala. No, pravzaprav sem dobila znanje o tem, da je bilo moje obnašanje v pretekli zvezi posledica odvisnosti od odnosa. Če povem še z drugimi besedami, moja sreča je bila odvisna od partnerjeve prisotnosti in od njegove pozornosti, ki jo je ali pa ni namenjal meni.
Da bom bolj specifična, želim s teboj deliti nekatere tipične vzorce obnašanja, ki sem jim podlegla sama, žal pa sem velikokrat slednje opazila tudi med drugimi ljudmi, s katerimi sem bila v stiku. Ker se mi zdi prepoznavanje prvi korak do uspešne odprave, se mi zdi prav, da veš o čem govorim in če slednje morda prepoznaš tudi pri sebi, lahko ukrepaš takoj.
Zate škodljivo je obnašanje, ko svojo srečo podarjaš v roke tvojega partnerja ali partnerice. Čisto konkretno to pomeni, da si srečen/a samo takrat, ko je tvoj partner/ica ob tebi, ko pa sta nekaj časa ločena, v tvoji glavi mrgoli manjvrednostnih misli o pomanjkanju ljubezni z njegove ali njene strani. Po mojih izkušnjah, je pojav bolj pogost med ženskami, a vseeno pišem za oba spola, saj pri moških ni nemogoč.
Eden izmed zelo škodljivih znakov je tudi ta, ko počasi a vztrajno začneš opuščati svoje življenje in se popolnoma in celo samovoljno podrejaš partnerjevemu. Morda te on ali ona tega niti ne prosi ali od tebe ne zahteva, ti pa vseeno začneš na stran dajati svoje hobije, prijatelje in aktivnosti, ki niso skupne in se osredotočiš le še na vajin skupni čas in ga po možnosti celo izsiliš. Pri tem seveda ne gre pozabiti na dejstvo, da verjetno tvoj partner vseeno želi živeti svoje življenje in svojih načrtov čisto vsak trenutek ne more prilagajati. Posledično pa to tebe še dodatno razžalosti ali celo ujezi. Ko začetno čustvo mine, se kot posledica spet pojavijo misli o tem, da nisi dovolj dober/a za svojega partnerja ali partnerko, da te nima dovolj rad/a in da te ne sprejema tako kot si želiš ti. In tako se iz dneva v dan vrtita v krogu nezadovoljstva, kar pa slej kot prej pripelje do odtujitve ali celo prevar in razhoda.
Bodi pozoren/a tudi na stanje, ko njegove ali njene potrebe daješ pred svoje, vedno in ves čas, hkrati pa ostajaš razočaran/a, ker se tvoje potrebe redko ali celo nikoli ne izpolnijo.
Sama sem počasi a vztrajno prevzela tudi slabe prehranjevalne navade mojega bivšega partnerja, kar me je stalo kar zajeten kup dodatnih kilogramov, ki so se pod čustvenim stresom nabrali nazaj še hitreje, saj sem težave s težo imela že od otroštva.
Vsem opisanim situacijam je skupen en osnovni vzorec in to je želja po ugajanju. V procesu odraščanja smo se naučili, da nismo dovolj dobri takšni kot smo in zato želimo ugajati drugim tako, da sebe podrejamo v prepričanju, da nas bodo zato ljudje imeli raje.
Dolgo časa sem verjela, da z mojimi zanimanji in dejavnostmi nisem zanimiva drugim ljudem med katerimi sem se znašla. Občutila sem veliko mero nesprejemanja, kar pa me je seveda zelo potrlo in posledično pahnilo v še večjo žalost. Moja samozavest je bila zelo nizka in velikokrat sem se krivila, ker nisem imela enakih želja ali znanj, kot ljudje okoli mene. Vedno so sledile misli o manjvrednosti.
Sama sem kot otrok ves čas poslušala, da me nihče ne bo maral, če bom jezikava in če se bom izražala na način kot sem se. Posledično sem utihnila in svoje želje ter zanimanja vedno postavila v ozadje v prepričanju, da niso primerna in da bom sprejeta le, če jih skrijem in poskušam biti nekdo drug ter prevzamem navade in vzorce razmišljanja in delovanja ljudi, pri katerih sem želela biti sprejeta.
Hitro lahko uganeš in verjetno tudi iz svoje prakse potrdiš, da z ugajanjem ne pridemo do sprejemanja na način, da bi bili srečni. Zapletemo se v boleče in nezadovoljne odnose, ki pa na koncu vedno vodijo v takšno ali drugačno zavrnitev. Jaz sem jih do sedaj doživela že toliko, da so me že dodobra naučile, da ugajanje preprosto ni in, da se enostavno moramo naučiti sebe izraziti in ljubiti v tisti pravi in pristni luči.
Vzorec odvisnosti od odnosa sem na lastni koži spoznala tako dobro, da si o njem upam pisati in govoriti na glas. Verjemi mi, res je lahko zapleten in trdovraten, a vseeno ti lahko zatrdim, da ga je mogoče odpraviti. Priznam, meni je vzelo kar nekaj let intenzivnega dela, a je bilo vredno. Šla sem čez mnogo nihanj in vsakič sem odnos do sebe dojemala drugače.
Ko sem se odločila, da svojemu škodljivemu vedenju naredim konec, sem se lotila različnih tečajev, brala sem ogromno knjig za samopomoč in osebnostno rast, hodila sem na različne delavnice ter veliko meditirala in pisala. Na neki točki mi je postalo zelo težko. Zdelo se mi je, da več kot vem o sebi in o svojih načinih razmišljanja ter delovanja, več stvari je šlo narobe. Pa sem vseeno vztrajala in delovala naprej na dnevni bazi. Hotela sem razumeti zakaj sem delovala tako kot sem in zakaj sem se odzivala tako kot sem se. In na koncu sem prišla do točke, ko sem v raziskovanju sebe in spreminjanju svojih omejitev našla resnično zanimanje in strast.
Vsakič ko pri sebi naredim nov premik in se mi zgodi neko novo zavedanje sem vedno bolj navdušena. Ozaveščam in delujem vsak dan in ugotovila sem, da sem največji preskok v zavedanju lastne vrednosti storila kar v zadnjem letu, odkar so nas tudi okoliščine dodobra prisilile v novo realnost. A vseeno sem odnos do sebe gradila postopoma. Pred petnajstimi leti sem postavila prvi kamenček, potem pa je šlo postopoma. Tako kot hodimo v telovadnico in se nam v začetku mišice še ne poznajo, nato pa se postava oblikuje kar na enkrat v obliko, kot smo si želeli.
Zgornjih vrstic ti ne pišem zato, da te od vsega odvrnem ali da bi se hvalila, temveč zato, da te motiviram, da ne odnehaš, v kolikor si sebe in svoje obnašanje ter škodljive vzorce delovanja že prepoznal/a. Želim, da veš, da je osebnostna rast proces, ki traja. Če smo dolga leta delovali po nekih načinih, potem enostavno ne morejo biti odpravljeni kar čez noč. Se strinjaš, kaj ne?
Poudariti želim tudi to, da se ti ni potrebno mučiti samostojno. Že danes obstaja mnogo več knjig in tečajev, kot jih je bilo na voljo pred petnajstimi leti, ko sem s svojim procesom osebnostne rasti začela jaz. Tehnika, s katero sem začela, jo ohranjam in izvajam še danes, je bila avtogeni trening. Slednjemu sem ves čas dodajala še pisanje kot terapijo. Preko pisanja sem ozaveščala svoje vzorce, potem pa sem jih s pomočjo avtogenega treninga in kasneje s pomočjo meditacije odpravljala in spuščala. Nekatere hitreje in druge počasneje.
V kolikor si želiš, da ti pri tvojem procesu konkretno pomagam jaz, imaš na voljo osebne pogovore, ki sem jih poimenovala SPOZNAJ SEBE, več o njih izveš na povezavi tukaj. Če pa meniš, da še nisi pripravljen/a za zelo poglobljeno delo, sta ti za uvod na voljo tudi knjiga Izgubila sem tebe, a našla sem sebe, ter elektronski priročnik, Kako iskati omejujoča prepričanja, ki ti bosta pomagala oblikovati tvojo lastno začetno verzijo raziskovanja in odpravljanja tvojih vzorcev in navad, ki škodijo tebi in tudi tvojim dragim.
Želim, da tudi ti najdeš strast v spoznavanju sebe in tako strast spustiš v vse svoje odnose.
Pozdravček.
Maja – MičnaCvetlična
